1949 - 1951

Trije nadebudni najstniki iz Sela so imeli zelo zelo veliko željo po skakalnem športu, navdušila jih je Planica in takratni junaki planiških strmin. Smučali so po domačih okoliških gričih in tudi improvizirali male skakalnice, ki pa jih niso mogle zadovoljiti. Končali so osnovno šolo oziroma takratno nižjo gimnazijo in se vpisali na IKŠ v Litostroju. To so bili Brane Seršen, Ivo Jež in Viktor Zupan. Podpora staršev, ki so svoje otroke tudi vzpodbujali k taki dejavnosti, je še utrdila njihovo odločitev, da v domačem kraju vendarle naredijo pravo skakalnico. Za uresničitev njihove smele zamisli pa so morali narediti nekaj, kar naj bi to omogočilo. Nagovorili so starejše sovaščane, da so formalno prevzeli funkcije, ki so bile potrebne za ustanovitev smučarskega društva. Ker so v mislih že imeli teren za skakalnico, je to seveda vplivalo na njihovo odločitev o imenovanju tega društva. To je bila dolina današnje velike skakalnice, poraščena z gostim grmičevjem, kjer so lomili skale za posipavanje ceste, ki se je neuradno imenovala Strahovica, ker so ljudje govorili, da tam straši. Odtod torej ime društva - Smučarsko društvo Strahovica.

S pomočjo starejših krajanov so torej ustanovili Smučarsko društvo Strahovica s kratico SD Strahovica. Prvi formalni uradni predsednik je tako postal Nace Vrtačnik, čeprav je dejansko delo predsednika že takrat opravljal Branko Seršen. Prvi blagajnik je kljub mladosti postal Viktor Zupan, v odboru pa so bili še Dušan Gosar, ki je bil sekretar društva, Darko Podgoršek, ki je bil kasneje tudi sodnik za smučarske skoke, Valentin Zupan in Franci Podgoršek.

Društvo so registrirali na Smučarski zvezi Slovenije, ki je bila takrat v barakah na Likozarjevi ulici v Ljubljani. Te barake so kasneje pogorele in požar je uničil tudi večino arhiva Smučarske zveze, zato tudi mi nismo uspeli dobiti na vpogled ali za kopiranje nobene dokumentacije, ki je tam obstajala v z vezi z našim društvom.

Teren za prvo skakalnico je izbral Zupanov oče. Na srečo je bil bodoči iztek skakalnice že kar primerno naravno oblikovan, poleg tega pa je bila prav ta parcela takrat družbena imovina, kar je tudi omogočilo začetek gradnje. Na bodoči trasi skakalnice je bilo v predvidenem doskočišču nekaj velikih skal, ki jih je bilo treba razstreliti na manjše kose, da so jih potem lahko naložili na vozove in jih porabili pri gradnji hiš. Od staršev naših skakalcev sta takrat pri razstreljevanju skal s prostovoljnim delom največ pomagala Janez Jež - oče, ki je dal nekaj dinamita in zažigalne vrvice ter Janez Černivec - Stržkov ata. Kljub mladosti pa so že takrat glavno težo prostovoljnega in organizacijskega dela nosili Brane Seršen, Ivo Jež in Viktor Zupan. Uspelo jim je pritegniti k prostovoljnemu delu tudi velik ostalih sovaščanov.

Tako je na mestu današnje velike skakalnice nastala improvizirana skakalnica, ki je dopuščala skoke do 25 m, vendar je bila zelo ozka, potešila pa je začetne velike želje naših skakalcev že prvo zimo po uradni ustanovitvi društva. Končno so lahko resneje skakali doma.