1951 - 1953

Predsednik: Nace Vrtačnik (Brane Seršen)
Sekretar-tajnik: Dušan Gosar (Ivo Jež)
Blagajnik: Viktor Zupan

Naši fantje so v zimskih mesecih tega obdobja pridno nabirali izkušnje na improvizirani skakalnici in hodili na tekmovanja v bližnjo in daljno okolico Ljubljane ter bogatili svoje znanje v tem športu, seveda pa so istočasno tudi pridno gojili alpsko smučanje in uživali v zimskih športih. Posebnih aktivnosti na izgradnji objektov v tem obdobju ni bilo, le skakalnico so nenehno dopolnjevali in jo poleti z zemeljskimi deli izboljševali, popravljali nalet itd. Ker niso imeli lastnih prostorov, so imeli sestanke pri Zupanovih - to je pri današnjih Mlekarjevih-Kuster. Vedeli so, da bodo potrebovali veliko denarja, saj so že takrat mislili na lastne prostore, ki bi morali biti v nekakšnem objektu ob skakalnici, in seveda tudi na pravo veliko skakalnico. V ta namen so v poletnih počitniških mesecih organizirali vrtne veselice s srečelovom in tako zaslužili prepotreben denar za razvoj društva. Takratni blagajnik Viktor Zupan se še živo spominja, kako so se bali, da bi jim izkupiček prve takšne veselice ukradli, pa je ob koncu veselice z denarjem ušel kar skozi okno in jo po stranskih poteh varno ucvrl domov.

V oktobru 1952 je Ivan Zupan naredil prvi pravi gradbeni načrt skakalnice, ki je dopuščala skoke do 30 m. Zgrajena naj bi bila z odvzemanjem in nasipanjem materiala ter kopanjem naleta v živo skalo. Profil skakalnice naj bi dopolnili z leseno konstrukcijo na vrhnjem delu naleta in na začetnem delu doskočiščnega hrbta za odskočnim mostom. Lesene konstrukcije niso nikoli naredili, ampak so to izvedli z nasipanjem, zato tudi skakalnica nekaj časa ni imela pravega ali pravilnega hrbta. Ta načrt je ohranjen. Ivan Zupan je tudi zakoličil traso skakalnice in določil profile na terenu. Začela so se velika zemeljska dela. Posebno zahtevna je bila gradnja naleta. Potrebno je bilo razstreljevanje skal. Razstrelivo in zažigalno vrvico so takrat kupovali v Črnučah, Stržkovega ata (Janeza Črnivca) pa so "uporabili" kot odgovorno osebo, ki je omogočila ta nakup, saj je imel uradno dovoljenje za delo z razstrelivom. Porabili so veliko razstreliva in zažigalnih vrvic. V skalni nalet so navrtali nešteto lukenj in razstreljevali skale. To sta delala Jože Pestoten in Janko Katoliški- Špenko cela dva meseca. Janko je bil pri vojakih miner. Seveda so to delo plačali in jih zaradi nevarnega dela tudi uradno zavarovali. Takrat je bilo potrebno posekati tudi nekaj gozda, pri čemer je prišlo tudi do nekaj nepravilnosti, saj so se člani društva znašli s prodajo lesa, pri čemer je sodeloval tudi Jule Zupan. Zadeva je postala kar resna in takrat jih je hujših zagat rešil Drekarjev- Jože Traven, ki jih je takrat razumel in zastavil tudi svoj politični vpliv, ki je na srečo zalegel tudi na sodišču v Kamniku. Jože je bil takrat na pomembnem delovnem mestu direktorja v opekarni Vodice. V izgradnjo takratne skakalnice je bilo seveda vloženega ogromno prostovoljnega dela; denar, pridobljen na poletnih veselicah s srečelovom v Zadružnem domu, pa je omogočil, da so lahko plačali vse tisto, kar s prostovoljnim delom ni bilo mogoče postoriti.

Istočasno s skakalnico so zgradili tudi lesen sodniški stolp. Za vse to so člani društva opravili cca 7 000 prostovoljnih delovnih ur.