Objavljeno v medijih

Kopitarjev glas, št. 4, maj 2008:

PO TIGROVSKI SPOMINSKI KROŽNI POTI

»V Ocizlo? Ja, kje pa je to? Pa kje vi najdete takšne kraje?« je spraševala večina, ko sem jim omenil cilj našega novega izleta. Naj zato še vam, bralci, na kratko opišem, kam je 20. aprila vodila pot pohodnike SD Strahovica.

Ocizla in Beka sta kraški vasici jugozahodno od Kozine, v povirju Glinščice. Reka kaj kmalu zapusti Slovenijo in v bližini Trsta oziroma Bazovice napravi slikovito dolino. Pred nekaj leti smo se po njej že sprehodili, zdaj pa je prišel čas, da spoznamo njeno širšo okolico na naši strani. In kar takoj naj povem, da je tudi tu kaj videti. Pravzaprav še več! Je namreč še bolj pestra, za razliko od Val Rosandre (kot pravijo Italijani dolini Glinščice na svoji strani), pa tu na slehernem koraku vladata prvobitnost in mir. Ni čudno, da iz drevesnih krošenj nenehno odzvanja pesem ptic …

Malo je krajev, kjer bi se na tako majhnem področju nagrmadilo toliko ogleda vrednega. Domačini razumejo turizem v okolju prijaznem smislu in so obiskovalcem postavili na ogled urejeno naravno dano. Nekaj okoliških znamenitosti so povezali v krožno pot, jo dobro označili in postavili več informativnih tabel. Poimenovali so jo po ilegalni narodno-revolucionarni organizaciji TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). V letih 1933-40 je namreč tod delovala skupina njenih navdušenih rodoljubov in izvajala razne protifašistične akcije. V čast in dostojanstvo so jim domačini Ocizle leta 2000 postavili tudi spominsko obeležje.

Pot je možno prehoditi v dobrih dveh urah, zagotovo pa večina potrebuje več. Bistveno več. Poglavitni smisel tu nikakor ne sme biti v rekreativni hoji, pač pa v spoznavanju naravne in kulturne krajine, ki jima svoje dodaja še preteklost. Gre za pravo učno pot.
Kaj torej lahko vidimo na Tigrovski spominski krožni poti? Uradno je speljana mimo 26. točk, dejansko pa je teh še več. Tudi če mednje ne štejemo le 3 km oddaljenih turistično dobro poznanih Svete jame in gradu Socerb … Prvi del poti je speljan po dolini, ob vodotoku, kjer vidimo vodni izvir in več slapov, od katerih je najvišji v Žlebini. Obilno deževje v prejšnjih dneh je povzročilo njihovo neobičajno veliko vodnatost.

Beka je simpatična, značilna majhna kraška vas na vzpetini, ki nudi lepe razglede na okolico in tudi na že omenjeno Glinščico onkraj državne meje.

Nadaljnja pot nas je vodila po tipičnem kraškem svetu, kjer večinoma voda sprotno in nezadržno pronica v globino, na flišnih področjih pa nastajajo tako imenovane kali. In potem smo prišli v območje Ocizeljskih jam. To je zapleten jamski sistem, po katerem se prebija voda, njenemu toku pa lahko dokaj jasno tudi sledimo. Po rečni strugi (če je suha) se spustimo na dno Miškotove jame in nato v jamski rov. Večjih kapnikov sicer ne bomo videli, nekaj odlomljenih in manjših pa. Neodgovorna dejanja v preteklosti in vandalizem so pač pustili posledice. Jamo smo prečili po naravnem mostu in v nekaj minutah prišli do naslednje, Maletove jame. Vanjo izginja morda najlepši ponorski slap na Slovenskem. Tu preprosto ne moreš le mimo!

V naslednjo jamo, v Blažev spodmol, smo se podali tudi sami. Ozki jamski prehodi, samota, popolna tema in le sij čelne svetilke so dajali dejanju pridih pustolovščine. Z nekaj plezanja je moč priti na dno sosednje Ociske jame.

Zadnji del poti poteka večinoma po odprtem, zračnejšem svetu, z obilnim obzorjem. Tu smo se seznanili s kulturno krajino, ogledali pa tudi ostaline 1. svetovne vojne (strelski jarek, bunker in kaverne).

Po prehojeni poti si je vsekakor vredno vzeti čas še za sprehod po sami vasi in videti njene značilne ozke ulice, stavbe in kamnite ograje, ter se podati na njen zahodni konec, do cerkvice sv. Marije Magdalene. Tu si privoščimo pošten počitek, s pogledi zaobjemimo obzorje in se naužijmo lepot kraja in trenutka!

To, da smo se po spominski poti prvoborcev proti fašizmu sprehodili prav na obletnico Hitlerjevega rojstva, je bilo zgolj naključje. Kakor je bilo naključje, ki se mu z drugo besedo lahko reče sreča, tudi to, da smo Kras obiskali na izjemno sončen dan v sicer vremensko neprijaznem in izletom nenaklonjenem letošnjem aprilu …

Več fotografij z izleta si lahko ogledate na naši spletni strani http://www.strahovica.si/, seveda pa tam lahko spremljate tudi druge dejavnosti društva. Pravočasno bo objavljena tudi najava za naš naslednji cilj – Pristovški Storžič.

Tekst in fotografije: Srečo Merčun